V zadnjih petnajstih letih sem kot zdravnik na oddelku za plastično kirurgijo v UKC Ljubljana velik del časa namenil učenju in razvijanju tehnik za mikrokiruško rekonstrukcijo dojke. Po velikem številu opravljenih posegov ter mnogih izkušnjah z reševanjem težav po že opravljenih rekonstrukcijah verjamem, da se v večini primerov naravnemu občutku in izgledu rekonstruirane dojke lahko približamo le, če dojko rekonstruiramo z lastnim tkivom. Zato je moj trud usmerjen v izboljšanje posegov za rekonstrukcijo dojke s prenosom tkiva z drugega dela telesa, s clijem, da bi bili ti posegi bolj zanesljivi, trajanje posegov krajše ter težave na odvzemnnih mestih čim manjše. Za vračanje naravnega in dobre rezultate rekonstrukcije je potrebno združevanje tehnik rekonstrukcijske in estetske kirurgije. Vsak kirurg, ki se dovolj dolgo ukvarja z rekonstrukcijo dojke izoblikuje svoja načela, ki temeljijo na njegovem znanju in izkušnjah. Redko obstaja le en pravilen ali možen način rekosntrukcije, zato je bolnicam ob človeškem in poštenem odnosu potrebno ponuditi možnost izbire ob upoštevanju njenih želja.

O rekonstrukciji dojke

V Sloveniji se vsako leto več bolnic po odstranitvi dojke (mastektomiji) odloči za rekonstrukcijo. Razlog za to je boljša ozaveščenost in dostopnejše zdravljenje. Rezultati rekonstrukcije so v zadnjih dveh desetletjih izboljšali. K boljšim rezultatom so največ pripomogla sodobna načela onkološke kirurgije, ki narekujejo vedno manj obsežne posege ter uveljavitev metod rekonstrukcije z lastnim tkivom.

Telesna in estetska motnja, ki nastane po odstranitvi dojke ima lahko pomemben psihosocialni učinek. Posledica je lahko tesnoba, depresija in druge razpoloženjske motnje, občutek negativne samopodobe in težave pri spolnosti. Namen rekonstrukcije je obnoviti telesno podobo, vitalnost in ženskost z rezultatom, ki se bo čim bolj približal naravenemu in omogočil čim manjše spremembe v življenju, da bo neprijetna izkušnja čimprej pozabljena. Glede rezultatov je potrebno imeti glede na telesne značilnosti in zdravljenje raka ustrezna pričakovanja. Za to je potrebna zadostna in iskrena komunikacija med bolnico in kirurgom in informacije, ki prikažejo tako pozitivne kot negativne plati rekonstrukcije. V tem oziru objave, ki imajo poudarek na promociji rekonstrukcije in avtorjev ne naredijo veliko dobrega. Vsi kirurgi imamo odlične rezultate ali zgodi se tudi, da so rezultati slabi in bolnice z rekonstrukcijo niso zadovoljne, nekaterim je celo žal, da so se za njo odločile. Rezultati so lahko slabi zaradi zapletov med ali po zdravljenju, napačne izbire tehnike ali nepravilno opravljenega posega. Potrebno jih je kritično oceniti in jih v kolikor je to mogoče izboljšati.

Dojko lahko rekonstruiramo v enem, dveh ali treh korakih. Enostopenjsko rekonstrukcijo opravimo, ko onkološki kirurg dojko odstrani z ohranitvijo kože ter kolobarja in bradavice. Pri dvostopnejski rekonstrukciji takoj po odstranitvi dojke ter dela kože z kolobarjem in bradavico rekonstruiramo obliko dojke, kolobar in bradavico pa v naslednji fazi. Obliko dojke lahko obnovimo z lastnim tkivom, vsadkom (neposredna rekonstrukcija z vsadkom) ali kombinacijo obeh. Pri rekonstrukciji, ki ima tri korake, takoj po odstranitvi dojke vstavimo tkivni razširjevalec, ki ga postopno polnimo in po več mesecih zamenjamo z lastnim tkivom ali vsadkom (2. faza). Bradavico in kolobar rekonstruiramo v tretji fazi. Na odločitev o vrsti rekonstrukcije vplivajo številni dejavniki: potrebe in želje bolnice, življenski slog, oblika in velikost dojk, mesto in velikost tumorja, primernost odvzemnih mest, splošno zdravstveno stanje, vrsta onkološkega posega in dodatnega zdravljenja, stanje tkiv na prsnem košu in predhodni posegi. Odločitev o rekonstrukciji sprejme bolnica sama po tem, ko se s kirurgom pogovori o rezultatih, pričakovanem poteku zdravljenja in možnih zapletih.

Peter Zorman, 

Specialist plastične estetske in rekonstruktivne kirurgije