KATERE KIRURŠKE TEHNIKE UPORABLJAMO ZA REKONSTRUKCIJO DOJKE?

Dojke lahko rekonstruiramo z lastnim tkivom, silikonskimi vsadki ali kombinacijo obeh metod. Izbira tehnike je odvisna od želja bolnice, telesnih značilnosti, onkološkega zdravljenja ter znanja in izkušenj kirurga. V razvitih mikrokirurških centrih več kot polovico dojk rekonstruiramo z lastnim tkivom, saj je le z njim moč doseči naravne in trajne rezultate.

VIDEO PRIKAZ RAZLIČNIH TEHNIK REKONSTRUKCIJE >>>

Avtologna rekonstrukcija je tehnično zahtevnejši in daljši poseg, daljše je tudi okrevanje, poleg tega so prisotne dodatne brazgotine in lahko tudi težave na odvzemnem mestu. Naštete zadržke odtehtajo prednosti, ki jih prinaša, saj je dojka rekonstruirana z lastnim tkivom veliko bolj naravnega videza in občutka. Omogoča tudi večje dodatne korekcijske posege, s katerimi preoblikujemo tkivo in dosežemo, kar najboljšo simetrijo.

Druga možnost, rekonstrukcija s silikonskimi vsadki, je sicer tehnično lažja a dolgoročno prinaša večjo možnost zapletov in potreb po dodatnih posegi. Najpogostejši zaplet je skrčenje ovojnice okoli vsadka in potreba po menjavi vsadka, ki je potrebna pri več deset odstotkih bolnic.

VSADKI

Odstranjeno tkivo dojke nadomestimo s silikonskim vsadkom. Za to metodo se praviloma odločimo po preventivni odstranitvi dojke brez raka, pri bolnicah, ki ne potrebujejo pooperativnega obsevanja in kadar rekonstrukcija z lastnim tkivom ni možna ali zaželjena.

Poseg lahko opravimo sočasno z mastektomijo (primarna rekonstrukcija) ali po prehodnem obdobju, med katerim ima bolnica vstavljen tkivni razširjevalec (primarna- odložena rekonstrukcija). Tkivni razširjevalec moramo uporabiti, če je bilo zaradi varnosti onkološkega posega potrebno odstraniti poleg žleznega tkiva tudi večji del kože ali pa je podkožje močno stanjšano.

Primarna, takojšnja rekonstrukcija omogoča, da v enem posegu dojko odstranimo in z vstavitvijo vsadka dokončno obnovimo obliko dojke. V kolikor sta ohranjena tudi bradavica in kolobar dodatni rekonstruktivni posegi niso potrebni in tak način rekonstrukcije imenujemo enostopenjska rekonstrukcija. Poseg ima številne prednosti a je izvedljiv, le pri bolnicah, ki so nekadilke v dobri fizični kondiciji in imajo majhne ali srednje velike dojke, ki niso pretirano povešene.

Zgolj z vstavitvijo vsadka oz. brez posegov na zdravi dojki je praktično nemogoče doseči popolno simetrijo. Zato je ob rekonstrukciji z vsadki potrebno pričakovati, da bodo dodatni posegi na zdravi dojki skoraj zagotovo potrebni. V kolikor vsadek poči ga je potrebno odstraniti ali zamenjati.

Podatki ameriškega združenja za nadzor hrane in zdravil (FDA) kažejo, da je 40% vsadkov za rekonstrukcijo dojk v desetih letih po vstavitvi potrebno odstraniti ali zamenjati.

Tkivni razširjevalec

Tkivni razširjevalec (angl.expander) je začasni silikonski vsadek, ki ga vstavimo na mesto odstranjene dojke v obliki stisnjene vrečke praviloma pod veliko prsno mišico ali izjemoma pod kožo. Postopno ga preko vgrajenega sistema za polnjenje, napolnimo z fiziološko raztopino. Tkiva nad njim raztegnemo s čimer pridobimo prostornino in kožni pokrov, ki sta bila odstranjena zaradi raka. Takšen način rekonstrukcije imenujemo takojšna-odložena rekonstrukcija.

Tkivni razširjevalec polnimo z vbodom s tanko iglo preko kože, položaj v razširjevalec vgrajenega sistema za polnjenje, ki ga na koži ne opazimo določimo z magnetnim nastavkom. S polnjenjem pričnemo 3 - 4 tedne po vstavitvi ob ambulantnih kontrolnih pregledih. Polnjenje traja nekaj minut in je razen občasnega občutka napetosti, neboleče. Odvisno od količine vbrizgane tekočine in raztegljivosti tkiv občutek napetosti lahko traja nekaj dni. S polnjenjem nadaljujemo dokler ne dosežemo zadostne prostornine, praviloma je ta nekoliko večja od predvidene velikosti rekonstruirane dojke. 2 - 3 mesece po zadnjem polnjenju, ko se koža navadi na povečano prostornino, lahko razširjevalec zamenjamo z lastnim tkivom ali trajnim vsadkom. 

Lastno tkivo

Rekonstrukcija z lastnim tkivom je edini način za obnovitev, tople, mehke in naravne dojke. Rezultati so v primerjavi z vsadki praviloma lepši, bolj simetrični, predvsem pa dolgotrajnejši. Po končani rekonstrukciji v večini primerov dodatni posegi niso več potrebni, česar pri rekonstrukciji z vsadki ne moremo obljubiti.

Poznamo tri glavne tehnike rekonstrukcije z lastnim tkivom:

• Prosti reženj: se imenuje tkivo (koža, podkožje, mišica), ki ga ne drugem delu telesa odstranimo in prenesemo na mesto dojke. Da omogočimo preživetje tkiva na sprejemnem mestu pod mikroskopom zašijemo drobne žile. Arterijo, ki omogoča vstop krvi v prenešeno tkivo in eno ali več ven po katerih se kri vrača iz prenešenega tkiva. Najpogostejša odvzemna mesta so trebuh, stegna, zadnjica.
• Vezani reženj : se imenuje tkivo, ki ga dvignemo na dojki priležnem mestu. Odstranjenega tkiva ne prekinemo v celoti. Pustimo t.i. žilni pecelj v katerem so arterija in vene, ki omogočata preživetje tkiva, ki ga "obrnemo" na mesto dojke. Odvzemno mesto je lahko na trebuhu, v pazduhi ali na hrbtu.
• Prenos maščobe (angl. lipofiling): maščobo z liposukcijo skozi drobne luknjice odvzamemo na delu telesa, kjer je nakopičena v podkožju (trebuh, stegna, zadnjica). Maščobo prečistimo in s posebnimi cevkami (kanile) vbrizgamo v vrzeli tkiv na dojki.
  
  

Natančnejše informacije o posameznih tehnikah so na voljo v ločenih razdelkih spletne strani.